Natisni

Razstava o Svetozarju Boroeviću

DRUŠTVO SOŠKA FRONTA 1915 - 1917
ul. Nikole Tesle 19, 5290 ŠEMPETER
www.drustvo-soskafronta.si


SVETOZAR BOROEVIĆ DE BOJNA

Mineva 159 let od rojstva slavnega avstro-ogrskega feldmaršala in junaka soške fronte Svetozarja Boroevića de Bojna. V življenju je posegel po najvišjih časteh, toda usoda se je poigrala z njim. Habsburška monarhija, ki ji je Boroević zvesto služil, je razpadla in slavni ter opevani general je umrl v anonimnosti. Doživel je kruto usodo človeka brez domovine. Po koncu vojne in razpadu avstro-ogrske države se je življenje odsluženega vojaškega poveljnika spremenilo. Izginil je blišč nekdanje slave, ostali so spomini upokojenega generala brez države, ki ji je verjel do konca. Pričujoči zapis je obuditev spomina na človeka, ki je sodeloval pri obvarovanju velikega dela slovenskih dežel pred vojnim opustošenjem med prvo svetovno vojno. Ljudski glas sicer ob tem romantično naglaša njegovo skrb za slovanske sorojake in njihovo pripravljenost bojevanja za domovino, vendar je Boroevića pri zagovarjanju obrambe na Soči vodila predvsem tedanja vojaška doktrina koncentracije obrambe na strateških točkah. In ti mi boš krvava tekla…
Svetozar Boroević se je rodil 13. decembra 1856 na Hrvaškem, v Umetiću pri Kostajnici. Po rodu je bil krajiški Srb in je pripadal stari uskoški družini. Vojskovanje je bilo prebivalcem ob turški meji že v krvi, od tega so živeli. Za habsburške cesarje so umirali na evropskih bojiščih, spomnimo se samo njihove junaške obrambe trdnjave na Predilu pri Bovcu v času Napoleonovih osvajanj. Tudi mladi Svetozar se ni izneveril družinski tradiciji in je že kot desetletni deček začel s šolanjem na različnih vojaških šolah. Po slabih desetih letih je šolanje končal z odliko in postal pehotni poročnik. Nase je opozoril med avstro-ogrsko okupacijo Bosne in Hercegovine leta 1878, ko je s svojo enoto sodeloval pri zavzetju Sarajeva. Dobil je svoje prvo odlikovanje in uspešna kariera se je začela. Napredoval je na vojaški lestvici, vrstile so se odgovorne službe; generalštabni major, predavatelj na terezijanski vojaški akademiji, načelnik štaba divizije in korpusa. Leta 1902 je dobil visoko vojaško odlikovanje, red železne krone III. stopnje. Ob podelitvi odlikovanja je bil povzdignjen v plemiški stan in polkovnik Boroević si je izbral plemenito ime "de Bojna".
Služil je v različnih vojaških enotah širom tedanje habsburške monarhije, maja 1904 je napredoval v generalmajorja. Veljal je za izredno delavnega, odločnega, asketskega in discipliniranega častnika. Verjetno bi se njegova aktivna vojaška služba zaključila z visokim činom, kupom odlikovanj in spodobno vojaško pokojnino, če ne bi vmes posegla prva svetovna vojna.
Do začetka sovražnosti ob Soči je poveljeval 3. armadi, ki se je v Karpatih borila proti Rusom in bil večkrat odlikovan. Ko so se razmere na jugozahodu podonavske monarhije nagibale k vojaški rešitvi, je nastopil trenutek, ki je Boroevića izstrelil med glavne protagoniste bojevanja na soškem bojišču. Nevtralna Italija se je skrivaj pogajala z antantnimi silami o vstopu v vojno. Londonska pogodba iz aprila 1915 je Italijanom dajala velike koncesije na vzhodnih obalah Jadrana, a tudi obvezo, da v roku enega meseca začne sovražnosti proti nekdanjim zaveznikom. Avstro-Ogrska armada je že bila vezana na rusko in srbsko bojišče. Generalštabne poveljnike je dodatno skrbel italijanski vstop v vojno. Tako so sredi pomladi 1915 preigravali dva koncepta obrambe proti Italiji. Po prvem naj bi italijanski vojski prepustili pobudo in se sami umaknili. Z Italijani naj bi učinkovito obračunali šele v notranjosti monarhije, v celovški kotlini oziroma v bližini Zagreba. Za slovenske dežele bi bila ta rešitev pogubna. Druga možnost je predvidevala učinkovito obrambo ob Soči, zanjo se je zavzemal tudi Boroević, ki je že imel potrebne izkušnje iz bojevanja na karpatskih grebenih. Kot tajni cesarski svetnik je očitno uspel prepričati tudi samega cesarja Franca Jožefa ter avstro-ogrski generalštab. Odločitev o obrambi na Soči je bila sprejeta le nekaj dni pred italijanskim vstopom v vojno. Za vrhovnega poveljnika nove 5. armade s sedežem v Postojni, ki je sprejela obrambo pred sovražnikom, je bil imenovan prav Svetozar Boroević von Bojna. Znano je, da je bil štabni častnik, ki ni prihajal na ožje frontno območje. Odlikoval se je v enajstih soških bitkah, kjer je uspel zaustaviti prodor številčno močnejše italijanske vojske. Razen Gorice, ki je avgusta 1916 po šestih ofenzivah padla v italijanske roke, je uspelo Borojevićevi armadi vzdržati močan italijanski pritisk na soški fronti. Velika želja italijanskega poveljstva, prodor proti Trstu in po Vipavski dolini proti Ljubljani, je ostala neuresničena. Ni čudno, da so številne občine pri nas kar tekmovale pri imenovanjih generala Borojevića za častnega občana; Sežana, Osek, Šempas, Ajdovščina, Kamnje itd. Tudi ljubljanski mestni svet je na predlog župana Ivana Tavčarja generala Boroevića že avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane. Toda ta čast mu je bila v Ljubljani na predlog taistega župana odvzeta že leta 1919. Gorje premaganim!
Pri kobariškem preboju so združene avstro-ogrske in nemške čete 24. oktobra 1917 izvedle znamenito dvanajsto soško protiofenzivo in italijansko vojsko v dveh tednih potisnile na reko Piavo. V tej ofenzivi, ki ji osebno sicer ni bil naklonjen, je generalpolkovnik Borojević sodeloval kot poveljnik novo organizirane Armadne skupine Boroević (1. in 2. soška armada). Po preboju je postal poveljnik avstro-ogrske vojske na Piavi in bil februarja 1918 povišan v feldmaršala, edinega Slovana s tem činom v avstro-ogrski vojski. Nasprotoval je tudi poletni ofenzivi 1918 na Piavi, kar se je pozneje izkazalo za upravičeno.
Konec vojne in razpad monarhije je Borojević dočakal v zasedeni Italiji. Legenda pravi, da je proti napredujoči italijanski armadi načrtoval novo obrambo na Soči. Vojaki razpadajoče države so se umikali, z njimi tudi Borojević s svojim štabom. Postal je le nemi opazovalec dogodkov, ki jih ni pričakoval. Med umikom iz Italije se je Boroevićeva vlakovna kompozicija ustavila tudi v Kranju. Ljudske množice so vlak izropale, generalu so odvzeli celo daljnogled in oficirsko sabljo. Dokumenti in vojaške karte so ležali na železniških tirih, množica jih je trgala in odnašal jih je veter.
Po premirju novembra 1918 se je pozabljeni Borojević z ženo nastanil v hiši ob Vrbskem jezeru na Koroškem. Prejemal je samo rento, ki mu je pripadala kot nosilcu vojaškega reda Marije Terezije, najvišjega avstro-ogrskega vojaškega odlikovanja. Čeprav naj bi izrazil željo po preselitvi v Zagreb, mu je bila ta zaradi tedanjih vojaško-političnih razmer odbita. V Kraljevini SHS si seveda niso želeli bližine upokojenega generala, nekdanjega junaka in avstrijskega patriota, zvestega prisegi cesarju.
Svetozar Boroević de Bojna je umrl zaradi kapi 23. maja 1920 v celovški bolnišnici. Pokopali so ga v Celovcu, toda že čez pol leta so ga na stroške nekdanjega cesarja Karla I. prekopali na dunajsko osrednje pokopališče. Ob prekopu so mu na Dunaju priredili veličasten pogreb. Ljudstvo je v težkih povojnih časih očitno pogrešalo stare ideale in junake.
Danes na Primorskem ne najdemo več nobenega spomenika, ki bi častil generala Boroevića. Še največ je ostalo od tistega v Koprivi na Krasu. O njem najdemo zapis v Tomajski kroniki izpod peresa župnika Albina Kjudrar: "Spomenik Boroeviću. Pred koprivsko cerkvijo je še danes ostanek spomenika, ki so ga Koprivci postavili za I. svetovne vojne komandantu soške fronte Svetozarju Boroeviću von Bojna. Prve dni oktobra 1916 so Koprivci imenovali Feldmaršala Boroevića za častnega občana koprivskega. Izdelali so primerno diplomo, ki so jo hoteli njemu osebno izročiti. Dne 12.10.1916 jim je pa njegov osebni adjutant odgovoril, da Ekscelenca zaradi tolikih skrbi in dela, ne ve kdaj bi bil za sprejem prost. Zato so mu diplomo poslali po pošti. Dne 25.10.1916 so prejeli od Boroevića osebno pismo v slovenščini, kjer se jim je za to čast zahvaljuje…. To odlikovanje smatram za slavljenje mojih junakov, ki se borijo ob Soči. To pismo in prejšnje je danes v tomajskem župnijskem arhivu, album št. 4. Dobil sem ga v dr. Požarjevem arhivu. Tisti spomenik Boroeviću je bil potem raznešen in odstranejn z mesta. Danes stoji del spomenika pred cerkvijo, malo levo pod drevesom."
Je pa zato na Primorskem še danes ohranjenih kar nekaj toponimov, ki ohranjajo spomin na slavnega vojskovodjo: Boroevićev prestol na Krasu, Boroevićeva steza nad Postojno, Boroevićeva cesta pri Čepovanu, Boroevićev vodnjak na Ajševici. 

Mag. Renato Podbersič