Natisni

Pomembni Solkanci

V Solkanu so se rodili mnogi pomembni ljudje. Niso pomembni samo za kraj, temveč so pomembni za celo Slovenijo. Predstavili jih bomo le nekaj.

MARKO ANTON PLENČIČ (1705 – 1786) - zdravnik
Pavlina Pajk, slovenska pesnica in pisateljica, * 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana.
MILAN KLEMENČIČ (1875 – 1957) - lutkar, slikar, fotograf
KLEMENT JUG (1898 – 1924 ) – filozof, alpinist
Milojka Štrukelj, slovenska aktivistka NOB, * 17. marec 1925, Solkan, † 27. januar 1944, Cerkno
DUŠAN PIRJAVEC (1921 – 1977) - literarni zgodovinar, publicist
JOŽE SREBRNIČ (1884 – 1944) – politik, narodni heroj
BORIS KALIN (1905 – 1975) - kipar
ZDENKO KALIN ( 1911 – 1990) - kipar
JOSIP SREBRNIČ (1876 – 1966) – škof, zgodovinar, teološki pisatelj
VLADIMIR MAKUC ( 1925) slikar, grafik
JURE FRANKO (1962) - smučar
FEDJA MARUŠIČ (1971) - kajakaš
Ludvik Gabrijelčič, politik in javni delavec
Ivo Hvalica, politik
Dr. Bitežnik Josip - Razlaga najvažnejših poglavij italijanskega civilnega prava
Makuc Josip - izumitelj in profesorj kemije
Marušič Franc- splošni jezikoslovec in prof. sociologije.
Sbogar (Žbogar) Janez Marija
Vuga Ciril Metod (1875- 1922) – kurat
Branko Marušič, zgodovinar
Tomaž Marušič, politik, minister za pravosodje v Vladi Republike Slovenije
Danilo Zavrtanik, znanstvenik
Doljak Matija – solkanski župan
Jug Anton (*16.01.1836), redovnik, Franičiškanski brat, tretjerednik





Andrej Komel, plemeniti Sočebran, slovenski častnik avstrijske vojske, utemeljitelj vojaškega izrazoslovja, * 3. oktober 1829, Solkan, † 12. november 1892, Gradec
http://tvslo.si/predvajaj/andrej-komel-plemeniti-socebran-igrano-dokumentarni-film/ava2.29562917/00:01:32/0:0:0/

Dr. Rihard Jug (26.01.1875 – 04.04.1949) pesnik in publicist, utemeljitelj urologije ter bolezni prostate in ledvične TBC na Slovenskem, velikan učenosti in culture

Jug Tomaž (1841-1927), solkanski nadučitelj, pevovodja, vodja solkanske čitalnice, vodja športnega društva »Sokol«, ustanovitelj solkanskega vrtca in ustanovitelj Hranilnice in posojilnice v Solkanu (1897 – 1941)

dr. Anton Mihelič (1748 - 1818), doktorj filozofije, profesor praške medicinske fakultete, dvakrat njen dekan in kasneje tudi rektor univerze. Dobil je tudi naslov dvornega svetnika.

Marko Anton Plenčič plemeniti (1705 -1786), doma iz Solkana pri Gorici se je s svojim delom zapisal med pomembne slovenske zdravnike. Kot ugleden zdravnik na Dunaju je dobro stoletje pred znanstvenimi dosežki mikrobiologije in njenih protagonistov Pasteurja in Kocha v svojem delu Opera medico physica (1762) pisal o živih povzročiteljih bolezni in zatrjeval, da ima vsaka bolezen svojega specifičnega povzročitelja. Povzročitelji so raznovrstni, zelo majhni, lahki in lebdijo v zraku. Sto let kasneje so bile njegove domneve znanstveno dokazane s poiskusi. Kot predhodnik moderne bakteriologije je bil Plenčič prikazan šele leta 1913. Knjiga, razdeljena v štiri traktate, govori o v prvem o novi ideji o kontagiju, drugem o varioli, tretjem o škrlatinki ter četrtem o potresu.
Po izdaji knjige je Plenčič dobil častni naslov profesorja na dunajski medicinski fakulteti, dve leti pozneje plemiški in leta 1770 še viteški naslov.
Klement Jug (1898 –1924)je bil po prvi svetovni vojni eden od predvoditeljev slovenskega alpinizma in alpinist - filozof, ki je utemeljil t.i. samohodništvo. V kratkem času je postal eden vodilnih alpinistov in je v slovenskih Alpah preplezal ogromno prvenstvenih smeri. O svojih vzponih je pisal tudi v planinskem vestniku ter tako poskušal navdušiti mladino nad gorništvom.
Poleg alpinizma ga je navduševala filozofija in mnogi ga smatrajo kot enega naših najvidnejših »ničejancev«, čeprav za njim ni ostalo veliko pisanih filozofskih del. Z enajstimi leti se je vpisal na gimnazijo, leta 1923 pa je že doktoriral iz filozofije in postal prvi asistent dr. Franceta Vebra na oddelku za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Za Klementa Juga velja, da je večino svojih filozofskih nazorov konkretno udejanjil v svojem življenju, predvsem preko alpinističnih vzponov. Njegova glavna filozofska postulata sta volja in etika, s katerima se je lotil alpinizma in v slabih treh letih opravil do tedaj nepredstavljive vzpone. V svojem času so ga zaradi pogosto radikalne alpinistične miselnosti smatrali za suicidneža. Tudi njegov padec in smrt v Triglavski severni steni je še danes pogosta tema razprav, saj mnogi menijo, da je Klement zaradi neuslišane ljubezni takrat storil samomor.
Po njem se danes imenuje planinski dom v Lepeni, sam pa velja za enega največjih slovenskih alpinistov. O njegovem življenju govori med drugim Jančarjeva drama, Klementov padec

Pavlina Pajk, slovenska pesnica in pisateljica, * 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana.
Pajkova je obiskovala uršulinsko samostansko šolo v Gorici in nato več kot 20 let preživela v Gradcu, Brnu in Dunaju. Prve pretežno ljubezenske pesmi je med 1874 do 1878 objavljala v Zori, v kateri so izšli tudi njena novela Občutki na novega leta dan (1876), roman Odlomki iz ženskega dnevnika (1876) in črtice Ženska pisma prijatelju (1877). V prozi se je zgledovala bolj po Stritarju kot Jurčiču; njenim pripovedkam manjka epska slikovitost in trdnost zgradbe. Prva pesniška zbirka Pesni je izšla leta 1878.
Pavlina Pajk (roj. Doljak) se je rodila 9. aprila 1854 v Pavii (Italija) materi Pavlini Milharčič in očetu Josipu Doljaku. Po smrti obeh staršev se je preselila k stricu v Solkan, kjer se je šele pri šestnajstih letih začela učiti slovensko. Na njeno narodno zavest so vplivali izobraženci, ki so zahajali v stričevo hišo, tako da je kmalu začela nastopati v goriški in solkanski čitalnici. Poleg slovenskih knjig je začela prebirati tudi tujo literaturo. V tem času je Pavlina Pajk začela tudi pisateljevati in leta 1873 je v Soči objavila svojo prvo lirično prozo Prva ljubezen. Zaradi bratovega nasprotovanja se je morala s slovenščino ukvarjati na skrivaj. Pri tem sta jo podpirala Josip Cimperman in Janko Pajk (urednik Zore), s katerim se je kmalu poročila in se preselila v Maribor, nato pa ga je spremljala v Gradec, Brno in na Dunaj. Pavlina Pajk je ustvarila tudi obsežen pripovedni opus. V svojih romanih, pripovedih in povestih je prikazala meščanski, kmečki in tudi delavski razred. V ospredju so ljubezenske zgodbe, največkrat oblikovane po sentimentalnem pripovednem vzorcu. Pavlina Pajk je v slovenski meščanski ljubezenski roman vpeljala ženski lik kot osrednjo osebo in izpostavila zakon iz ljubezni kot najvišjo vrednoto. Leta 1884 je v Kresu objavila članek Nekoliko besedic o ženskem vprašanju in s tem postala prva slovenska pisateljica, ki je v javnosti izpostavila družbeno vlogo žensk. V svojih prepričanjih ni bila na strani tistih, ki so zahtevali radikalno osamosvojitev ženske, temveč je feministične zahteve prilagodila slovenskim razmeram. Njeni pogledi na vlogo ženske v družbi so bili za današnje razmere tradicionalni, za slovensko družbo v 19. stoletju pa je bila njena miselnost napredna.


Milan Klemenčič (1875 – 1957) – lutkar, slikar, scenograf, kostumograf, fotograf
Po vzorcu italijanske marionetne tradicije je leta 1910 pripravil lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču. 1919 je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča v Ljubljani. Ni bil le začetnik slovenskega lutkarstva, temveč je s slikarskim znanjem utemeljil lutkovno gledališko umetnost v neposredni povezavi z likovnostjo.
Andrej Komel Sočebran (1829 – 1892) – častnik avstrijske vojske, utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazoslovja
Postal je častnik, upokojil pa se je kot častni major. Cesar mu je leta 1879 podelil plemiški naslov – Sočebran. Vojake je poučeval vojaških veščin v slovenščini.V ta namen je prevedel nekatere vojaške učbenike in pravilnike. Danes ga imamo za utemeljitelja vojaškega izrazoslovja v slovenski vojski. V Solkanu so mu odkrili spominsko ploščo.


Jože Srebrnič, (1884 – 1944) – politik, narodni heroj. Po prvi svetovni vojni je prišla Primorska pod Italijo. V domači kraj se je iz ujetništva vrnil organizator delavskega gibanja na Goriškem, Jože Srebrnič. Na njegovo pobudo so uredili knjižnico, ustanovili mešani pevski zbor, godbo na pihala, tamburaški zbor in dramski odsek.1924 je bil Srebrnič izvoljen za komunističnega poslanca v rimski parlament.
Josip Srebrnič (1876 – 1966) – krški škof zgodovinar in teološki pisatelj
Študij zemljepisa in zgodovine je končal na Dunaju leta1902 z doktoratom. Nato je študiral teologijo v Rimu in bil leta 1906 posvečen za duhovnika, leta 1907 pa že doktoriral iz teologije. Postal je študijski prefekt in vicerektor v goriškem bogoslužju, bil je ravnatelj dijaškega semenišča in od leta 1910 redni profesor cerkvene zgodovine v centralnem semenišču v Gorici. 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na Teološki fakulteti v Ljubljani. 1923 leta je bil imenovan za škofa na otoku Krku. Pri papežu in B. Mussoliniju je posredoval za taboriščnike na otoku Krku. 1963 ga je papež imenoval za naslovnega škofa. Znanstvene in publicistične prispevke je objavljal v raznih revijah ter samostojnih publikacijah.


Boris Kalin
(1905 – 1975) – kipar
Študij kiparstva je zaključil v Zagrebu. V letih 1945 – 1970 je bil profesor za kiparstvo in dvakrat rektor na ALU V Ljubljani. Temeljni značilnosti njegovega kiparstva sta realizem in idealizacija. Njegova poznana dela so: Talec v Begunjah na Gorenjskem in v Gramozni jami v Ljubljani, spomenik NOB na Vrhniki in v Kamniku, spomenik Francetu Bevku v Novi Gorici.

Zdenko Kalin (1911 – 1990) – kipar
Zaključil je študij kiparstva v Zagrebu, bil nato nekaj časa svobodni umetnik , nato pa profesor na ALU v Ljubljani in enkrat tudi njen rektor. Kalinovo kiparstvo v bronu, marmorju in glini obsega portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, javne spomenike, poleg številne male plastike.

Stanko Prek (1915 -1999), slovenski skladatelj, kitarist in glasbeni pedagog. Bil je prvi slovenski kitaristični koncertant. Bil je pionir slovenske kitarske pedagogike in skladatelj, predvsem komornih in vokalnih skladb. Učencem glasbenih šol je poznan tudi kot avtor priročnika Teorija glasbe.

Dušan Pirjevec Ahac (1921 1977) – filozof, komparativist, literarni teoretik in zgodovinar
Pred 2. svetovno vojno je začel pisati in prevajati literarne kritike in politične članke, v katerih je nastopal kot privrženec marksizma. Med študijem se je razvil v literarnega zgodovinarja in teoretika empirično – historične smeri. Doktoriral je iz primerjalne književnosti. Raziskoval je slovensko moderno in njene zveze s svetovno književnostjo. Uredil je dela Josipa Murna in z Josipom Vidmarjem tri knjige zbranih del Otona Župančiča. Pisal je o razvoju estetike, literarne vede in metodologije. Objavil je še vrsto člankov in strokovnih ocen iz drugih področij.

Vladimir Makuc (1925) – slikar in grafik
Diplomiral je na ALU v Ljubljani, leta 1956 pa dokončal še restavratorsko specialko. Ukvarjal se je s slikarstvom, kiparstvom, grafiko in knjižno opremo.Kot restavrator je kopiral srednjeveške freske. Makučeva umetnost izhaja iz lirskega doživljanja primorsko – kraškega sveta in celostne filozofije življenja človeka.

Milojka Štrukelj, slovenska aktivistka NOB, * 17. marec 1925, Solkan, † 27. januar 1944, Cerkno (padla v boju).
Po končani osnovni šoli se je vpisala na gimnazijo, ki jo je obiskovala v Gorici. Leta 1941 se je kot mladinska aktivistka pridružila NOB. Italijani so jo kmalu aretirali in jo odpeljali v goriške zapore, kjer je bila štiri mesece zaprta in zasliševana. Kasneje so jo premestili v rimski zapor Regina coeli, kjer je preživela nadaljnje štiri mesece, nato pa je bila do kapitulacije Italije zaprta v različnih zaporih. Po izpustitvi se je ponovno pridružila NOB. V Cerknem je začela obiskovati partijsko šolo. 27. januarja je bila šola napadena, pri čemer je Milojka izgubila življenje.

Po vojni so po njej poimenovali osnovno šolo, športno dvorano in ulico v Novi Gorici.


ZNANI SOLKANCI – ŠPORTNIKI

V Solkanu je šport vedno imel pomembno vlogo. Jure Franko, prvi jugoslovanski dobitnik olimpijske medalje na zimskih olimpijskih igrah, in Klement Jug, eden najpomembnejših slovenskih alpinistov, sta na primer prav iz Solkana. Solkan se lahko pohvali tudi z dobrimi kolesarji, atleti,... predvsem pa kajakaši.
Jure Franko je svoje najboljše predstave v veleslalomu in superveleslalomu pokazal v olimpijski sezoni 1983/84. Dne 14. februarja 1984 na zimskih olimpijskih igrah v takrat domačem Sarajevu je nastopil v veleslalomu. Po prvem teku je bil na četrtem mestu, v drugem teku pa je dosegel najboljši čas in le Švicar Max Julen je imel dovolj prednosti, da ga je prehitel. Ta srebrna kolajna je bila prva slovenska in jugoslovanska na zimskih olimpijskih igrah. Jure je seveda postal priljubljen tako v Sarajevu (kjer se je razširil rek Volimo Jureta više od bureka - Jureta imamo rajši kot burek) kot drugod po nekdanji Jugoslaviji.
Smuči je postavil v kot po koncu sezone 1984/85. Poleg omenjenega olimpijskega srebra se je v svetovnem pokalu trikrat uvrstil na tretje mesto, še 23-krat med najboljših 10 in še dodatnih 11-krat med prvo petnajsterico, ki je takrat prejela točke svetovnega pokala.
Tu je doma kajakaštvo. Prav Solkanci so med najboljšimi v tem športu. Odlične pogoje za treninge jim omogoča reka Soča, ki je znana po svojih brzicah. Znani kajakaši in kanuisti so:

Jožko Kancler,
Jernej Abramič,
Fedja Marušič,
Andrej Grobiša.

Za kajakaštvo lahko rečemo, da je v Solkanu doma. Imamo umetno kajakaško progo, na kateri lahko kajakaši trenirajo, vse večje je tudi zanimanje za priprave na tej progi, in tekmujejo. Izvajajo se tudi tekme na mednarodnem nivoju Proga se nahaja, kot pravimo domačini, "na jezu".

Tudi novi adrenalinski športi so v Solkanu našli svoje mesto... Tako se dolina adrenalina, kot nekateri radi imenujejo Soško dolino, začenja prav v Solkanu. Na mostu, čez katerega se peljete proti Goriškim Brdom, se izvaja tako imenovani Bungee Jumping, skok z elastično vrvjo.