Natisni

Prva pisna omemba Solkana 28. april 1001

Darovnica cesarja Otona III.


V imenu svete in nedeljive Trojice. Oton Tretji, Po milosti božji vzvišeni cesar Rimljanov. Če smo se trudili obnavljati božje cerkve in povzdigovati njihove voditelje z našim umeščanjem, nikakor ne dvomino, da je to v prid stanju našega cesarstva in dopolnitvi večnega življenja.

Zatorej naj bo znano vsem vernikom svete božje cerkve in našim zvestim, zdajšnjim in prihodnjim, da je Oton, presvetli vojvoda in nas Ijubljeni zvesti, ponižno zaprosil našo milost, naj zavoljo božje Ijubezni in zveličanja svoje duše izvolimo z darom naše darežljivosti povišati sveto oglejsko cerkev in njenega voditelja, to je Janeza, častitega patriarha.

Odpirajoč po običajni navadi njegovim vrednim prošnjam ušesa našega gospostva in videč, da sveta božja cerkev, pred tem opustošena od divjanja Madžarov, zdaj tipi hudo stisko, z listino tega cesarskega ukaza podarjamo in prenašamo ter prepuščamo iz našega prava v njegovo pravo in oblast polovico gradu, ki se mu pravi Solkan, in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica, ter polovico vseh hiš, vinogradov, polj (castelli quod dicitur Siliganum et medietatem unius ville que Sclavorum lingua vocatur Goriza, nec non medietatem omnium domorum, vienearum, camporum ...), travnikov, pašnikov, pašnega davka, sodnih pristojbin, kolekt, tlak, mlinov, voda in vodnih tokov, ribolova, gozdov, krmnih pravic, lova kakor tudi vseh stvari, ki [so] v tistih prej navedenih krajih Solkanu in Gorici in na ozemlju krajev med Sočo in Vipavo in Vrtovinom in slemeni Alp, kakor po pravu in zakonito moremo, z imenovanimi ozemlji prej navedeni oglejski cerkvi in njenemu voditelju patriarhu Janezu in njegovim naslednikom.

Otto III

Oton III. Saški, rojen sredina junija 980v Kesslu, Nizozemska; † 23. januar 1002 v Paternu, Italija).

Evangeliar Otona III. se nahaja v Državni knjižnici (Stastsbibliothek) v Münchnu. Cesarju se klanjajo (od leve proti desni) Sclauinia (Slovenija), Germania, Gallia in Roma. Napisi so nad glavami enakopravnih predstavnikov cesarstva.

Vrhu tega podeljujemo in z vsemi javnimi služnostmi podarjamo taisti cerkvi in njenim vsakokratnim voditeljem vse vasi, ki jih imajo že imenovani patriarh ali njegovi predhodniki postavljene v Furlanski grofiji po prekletem opustošenju Madžarov tako na zemlji patriarhata kakor na zemlj škofije v Concordiji in opatije v Sestu ali na zemlji dobrih Ijudi, ki so umrli brez dedičev, ali na zemlji, ki spada v našo oblast, in vse vasi, ki jih zdaj ima prej imenovani pariarh v svoji [fevdni] posesti za korist svojega sedeža, z vsem, kar spada k njim in kar leži okrog njih od katerekoli stani v razdalji dveh miIj, in sicer po takem redu, da si noben vojvoda, grof in nobena oseba našega kraljestva ne drzne v taistih vaseh soditi, izterjevati fodruma, kolekt, tlake ali izvajati kakšno oblast razen tistega, o katerem se bo videlo, da vodi krmilo oglejske cerkve.

Poleg tega večkrat imenovani cerkvi podarjamo tudi ves tisti pašni davek, ki so ga imeli navado izterjevati državni izterjevalci od svobodnjakov ali svobodinov, ki žive na zemlji prej navedene cerkve, ali od Ijudi, oproščenih dolžnosti, ki prihajajo z gora p travo skozi Ficario in Petro ficto ter skozi sotesko pri Pušji vasi ali kjer koli pridejo [v ravnino]; iz tega si za nase pravo ne pridržujemo nobenega dela, temveč hočemo in trdno ukazujemo, naj prej imenovani patriarh Janez in njegovi nasledniki v korist svojega sedeža vse, kar je zapisano zgoraj, za trajne čase zadržijo in posedujejo brez vsakršnega ugovora katerih koli Ijudi.

Če pa bi kdo poskusil vnašati zmedo v podaritev tega našega cesarskega ukaza ali jo prelomiti, naj ve, da bo plačal kazen tisoč liber najboljšega zlata, polovico naši blagajni in polovico prej imenovanemu sedežu in njegovim voditeljem. Da bi se to štelo za resnicno in od vseh skrbno spoštovalo, smo potrdili z lastno roko in ukazali spodaj obesiti bulo in zaznamovati z našim pečatom in bulo.

Znamenje gospoda Otona, presvetlega in nezmagljivega cesarja.

Heribert kancler namesto Petra, škofa v Comu in nadkanclerja, priznal [za pristno].

Dano 4. dan pred majskimi kalendami leta Gospodovega utelešenja 1000 prvega, v 14. indikciji, v Otona Tretjega 17. letu kraljevanja, 5. letu cesarovanja; storjeno v Ravenni;
srečno, amen.

v slovenščino prevedel Primož Sìmoniti

Zbornik Korenine