Natisni

Razstava Langobardi in Romani v Solkanu

Ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarja 2011 je Goriški muzej javnosti prvič predstavil dve novi razstavi v Vili Bartolomei v Solkanu:
dolgo pričakovano arheološko razstavo »Langobardi in Romani v Solkanu« avtorice Ane Kruh in restavratorsko razstavo »O restavriranju slik na steklo in o tehnikah slikanja« avtorice Ane Sirk Fakuč.

V vili Bartolomei sta še restavratorska razstava: Ohraniti preteklost za danes in jutri ter etnološkea in arheološka razstava: Posodje na goriškem.


Razstava Langobardi in Romani v Solkanu prikazuje zanimiv izsek iz zgodovine območja današnjega Solkana, ki je bil širši javnosti dosedaj bolj ali manj neznan.

Na razstavi so na ogled predmeti, odkriti v grobovih na najdišču v Solkanu, na terasi nad reko Sočo v neposredni bližini današnje Langobardske ulice, ki je po tem najdišču dobila tudi ime.

Grobišče je bilo naključno odkrito leta 1979. Arheološka izkopavanja so tu potekala v letu 1980 pod vodstvom ekipe iz Goriškega muzeja in Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter v letu 2008, pod vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica in Oddelka za arheologijo. Najdbe hrani Goriški muzej.

Doslej je bilo odkritih 53 skeletnih grobov. Celotnega obsega grobišča ne poznamo, saj pri izkopavanjih na nobenem mestu ni bilo dosežen njegov rob. Grobove torej lahko pričakujemo še pod površino neraziskanih sosednjih zemljišč.

Na grobišču so začeli pokopavati v 4. stoletju ali pa morda še nekoliko prej. Večina doslej odkritih grobov sodi v čas konec 6. stoletja in v celotno 7. stoletje.

langobard

Slika 1: Rekonstruirana podoba vojščaka (grob 18). Izdelava: M. Knific s sodelavci. Foto: T. Lauko.

Grobne najdbe, predvsem predmeti, ki so pripadali noši pokopanih, nam pričajo, da je v 7. stoletju tu živela skupnost romaniziranih staroselcev in Langobardov, pripadnikov germanskega ljudstva, ki se je leta 568 iz Panonije (območja današnje zahodne Madžarske in vzhodne Avstrije) izselilo v Italijo in tam osnovalo kraljestvo. Solkansko najdišče dokazuje, da je ta prostor v zadnji tretjini 6. stoletja in v 7. stoletju sodil v sklop italskega langobardskega kraljestva in je predstavljal njegovo vzhodno mejno območje.

(Ana Kruh)

VILA BARTOLOMEI SOLKAN
Pod vinogradi 2, 5250 Solkan
Urnik: od ponedeljka do petka od 8. do 17. ure, sobota, nedelja in prazniki – za napovedane skupine.
Telefon: 05/335-98-11 (uprava Goriškega muzeja)


Več o Langobardih

BITKA PRI FLOVIU
Ko so se leta 568 iz polisa Norikon Langobardi preselili v Italijo in osnovali v Furlaniji svoje prvo vojvodstvo (dukat), s sedežem v Čedadu (antični Forum Iulii) so izpraznili obsežna ozemlja med Panonijo in vzhodnimi Alpami, kamor so se za njimi naseljevali Slovani, takrat še pod avarsko nadoblastjo. Langobardi in Slovani so tako postali novi mejaši in Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov pogosto poroča o njihovih odnosih in spopadih, npr. v letih 664, 605, 720 v zgornjem Posočju. Prav na slovansko – langobardskem ozemeljskem spoju se je že v 8. stoletju izoblikovala etnična meja med slovanskim in romanskim svetom, ki je ostala vse do danes bolj ali manj nespremenjena. Langobardi so se dobro zavedali ranljivosti vzhodne meje čedadskega dukata, zato so jo zavarovali s farami - zaselki (Bilje, Solkan, Fara, Gorica), ki so v svojem okolju gospodarili in hkrati kot vojščaki nadzorovali in varovali obsoški predel Vipavske doline. Vipavska dolina, v kateri se je od prazgodovine dalje, posebej pa v antiki in v obdobju preseljevanja ljudstev iz panonske pahljače v en sam tok zgoščal promet Italije željnih ljudstev, je bila tudi za Langobarde ključ branjenja njihove nove domovine.
Prav v tej prelestni dolini, koder blagi mediteran globoko seže v evropsko celino, so se ob Hublju, pri kraju Flovio (Flovius), ki je bil v zgodnjem srednjem veku dedič slovite rimske trdnjave Castra ali po mrzlem Hublju (Fluvius Frigidus) poimenovane cestne postaje mansio Fluvio Frigido, Langobardi spopadli z Avari. To je bilo leta 663. Šlo je pravzaprav za notranji obračun med langobardskim kraljem Grimualdom in kralju nepokornim vojvodo Lupom. Da ne bi zanetil krvave in škodljive bratomorne vojne je kralj nad Lupa namreč poklical kar Avare ali Obre, ljudstvo iz azijskih step, ki so skupaj s Slovani tudi sicer sovražno pritiskali na njihove zahodne meje. Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov (5. knjiga, 19, 20) takole opisuje to bitko, zadnjo veliko bitko v antični zgodovini Goriške: »Kakan je prišel z veliko vojsko in na kraju, ki se imenuje Flovius, se je vojvoda Lupus tri dni boril s kakanovo vojsko… Prvi dan je premagal veliko vojsko in le malo njegovih ljudi je bilo ranjenih. Drugega dne, ko je bilo že nekaj njegovih ranjenih in mrtvih, je vendar prav tako pobil mnogo Avarov. Tretjega dne pa, ko je bilo že večji del njegovih ranjenih ali ubitih, ni nič manj uničil veliko kakanovo vojsko in se polastil bogatega plena. Ko pa so četrtega dne videli prihajati nadnje tolikšno množico, so se komaj mogli rešiti z begom.« Lupus je na bojnem polju umrl, Langobardi so se umaknili v svoje trdnjavice, »Avari pa so se razkropili po vsem njihovem ozemlju in vse oplenili ali uničili z ognjem«.

Drago Svoljšak

Nove sledi Langobardov
Poznoantična grobišča
Langobardski limes

V italijanskem jeziku:
Čedajski muzej
La Longobardia