Natisni

Solkanska kronika

Kronika Solkana od leta 1001

Leta 1001
28.aprila se prvič omenja Solkan, in sicer kot Siliganum obenem z vasjo, "ki se v jeziku Slovanov" imenuje Gorica(Goriza). Oba kraja se navajata v listini cesarja Otona III., izdana je bila Ravenni.
27.oktober. Ime Solkan se kot Silkno ponovno pojavi v listini cesarja Otona III., izdano v Paviji.

Leta 1118
Oglejski patriarh Ulrik I. podeli samostanu v Mužacu (Moggio) deset kmetij v Solkanu.

Leta 1181
Okoli tega leta se omenja duhovnik Ivan iz Solkana.

Leta 1296
Solkanski župnik je imel pod sabo tri vikarje (eden od teh je bil določen za Gorico).
Omenja se velika zidana hiša nad Solkanom (grad). Goriški grof Albert II. jo je dal skupaj s kmetijo v fevd Andreju iz Pevme.

Leta 1306
Prvič se pojavi solkanski vitez Pelegrin. Kasneje nastopa kot priča v listinah, ki jih izdajajo goriški grofje (Henrik II., Albert). Vitez Pelegrin je podelil 1.novembra 1322 svoji soprogi Diemudi polovico vasi Hrastovlje. Pri tej podelitvi so bili navzoči Pelegrinova nečaka (Propheta, Pelegrin) ter njegov služabnik Hartlin in pa neki Fric iz Solkana.

Leta 1368
19.maja je goriški grof Majnhard zastavil svojemu konjskemu nadzorniku Hainczleinu Gassenpergerju, ki mu je posodil 61 goldinarjev, eno kmetijo pod Sveto Goro (obdeloval jo je Konrad), eno kmetijo v Potoku (obdeloval jo je tkalec Kocijan) in še pustoto (nekdaj v lasti Lenarta Ganterja); spadala je pod dvor Valekeis in je bila pri solkanskem pokopališču. Navedni podatek kaže, da je bilo na Gori svetišče še pred prikazovanjem, ki ga je 1539 doživela Urška Ferligoj.

Leta 1399
Tega leta je z izgraditvijo cerkvice sv. Duha na goriškem gradu prenehala popolna cerkvena odvisnost Gorice od Solkana, kjer se je verjetno prav tedaj zamenjal župnik, ko je namesto Frančiška iz Vidma (ta je bil tudi kanonik v Čedadu) prišel Peter de Rabatta.

Leta 1471
Matija Arišic iz Solkana je dobil 13. decembra več fevdov od goriškega grofa Leonharda. V dokumentu, ki sporoča ta prenos posesti, se omenja v Solkanu mlin na Soči in most preko Soče.

Leta 1500
Po smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta so po dedni pogodbi prevzeli oblast nad Goriško Habsburžani, ki so tod vladali skoraj do konca leta 1918.

Leta 1523
Zemljiška posest v Solkanu je bila porazdeljena med plemiče Neuhaus - Rihemberk, Orzoni, Thurn, Dornberk in Bruederle; zemljiški posestnik je bila tudi cerkev sv. štefana v Solkanu.

Leta 1539
S prikazovanjem Matere božje Marije pastirici Urški Ferligojevi iz Grgarja na Skalnici se pričenja svetogorska božja pot.11. decembra 1540 je namestnik goriškega glavarja grof Hieronim Attems daroval na vrhu Skalnice za pozidavo cerkve. 12. oktobra 1544 je bila posvečena nova cerkev na Skalnici; to potlej pričnejo imenovati Sveta Gora.

Leta 1597
V Solkanu pričnejo voditi krstne knjige.

Leta 1630
Grof Thurn je podaril solkanskemu frančiškanskeu hospicu vrt. Ob hospicu (prebivališče za redovnike in romarje, obenem tudi bolnišnica) je bila kapelica sv. Antona. Predel, kjer je stal hospic z vrtom se še danes imenuje "Klošter".

Leta 1682
Maja meseca se je po Goriškem razširila epidemija kuge. V Solkanu je v štirih mesecih za to boleznijo umrlo 112 oseb.

Leta 1698
Izšla je prva izdaja knijg Theologia radicalis solkanskega rojaka redovnika Janeza Marije žbogarja (1654 - 1711?). Knjiga je izšla še dvakrat (1708,1725), sicer pa je žbogar (redovnik barnabit) živel na Westfalskem in umrl na Dunaju.

Leta 1705
28. aprila se je rodil Marko Anton Plenčič, zdravnik in predhodnik moderne bakteriologije. Napisal je več strokovnih knijg. živel je na Dunaju, kjer je umrl 25. septembra 1786.

Leta 1713
27. marec. V Solkanu so se zbrali uporni tolminski kmetje, da od tod začnejo pohod v Gorico, kjer naj bi dosegli osvoboditev kmetov, ki jih je oblast zaprla 15.marca zaradi neplačanih davščin.

Leta 1717
6.junija je bila na goriškem Travniku slovesno kronana podoba svetogorske matere božje.

Leta 1748
10. maja je bil v Solkanu rojen Anton Mihelič, kasnejši zdravnik, profesor in rektor univerze v Pragi. Umrl v Pragi 18. avgusta 1818.

Leta 1786
27. januarja je bila na podlagi cesarskih zakonov ukinjena svetogorska božja pot. Podoba svetogorske Matere božje je blia prenesena v solkansko cerkev. Božja pot se je obnovila leta 1793. Takrat so obnovili cerkev in vanjo so oltarno podobo prenesli 29. septembra; na pročelje cerkve so vzidali ploščo z napisom: STOJIM NA GORI KAKOR PREJ (Ego autem steti in monte sicut prius).

Leta 1797
Francoske čete zasedejo meseca marca prvič Goriško. Francozi pridejo v Solkan.

Leta 1830
Okoli leta 1830 je posebna komisija, ki je izdelovala nov kataster za Solkan, objavila tudi obširen opis kraja. Takrat je v Solkanu živelo 1165 ljudi (586 moških in 579 žensk), preživljali so se predvsem kot kmetje. V kraju je bilo 242 družin, v njegovem ožjem okolišu pa 123 hiš in dve cerkvi. V širšem okolišu Solkana je bilo še 50 hiš in ena cerkev (na Sveti Gori). Kraj Solkan je sodil pod zemljiško gospostvo Grafenberg.

Leta 1848
Revolucionarni dogodki tega leta so, ob ukinitvi fevdalnega družbenega reda, sprožili tudi prvi zavestni vznik narodnega zavedanja. Solkanci so takrat imeli svojo "narodno stražo", ki je imela slovensko trobojnico.

Leta 1850
Solkan dobil moderno občino z voljenim županom in občinskim svetom. Solkanska občina je obsegala tudi katastrski občini Kromberk in Loke. Delovala je do leta 1927, ko je bila priključena goriškemu magistratu.

Leta 1867
14. julija je bila svečano odprta čitalnica, med prvimi čitalnicami, na Goriškem. Bila je osrednje solkansko kulturno in družabno društvo. Delovala je do leta 1927, ko je bila nasilno ukinjena.Zelo slavnostno je leta 1907 obhajala svojo štiridesetletnico. Pred prvo svetovno vojno je delovalo še Katoliško izobraževalno društvo, ob njem še telovadno društvo Sokol in podružnica šolske družbe sv. Cirila in Metoda.

Leta 1875
Tega leta sta bila v Solkanu rojena utemeljitelj slovenske urologije dr. Rihard Jug (26. 1. 1875 - 1949)) in pionir slovenskega lutkovnega gledališča, slikar Milan Klemenčič (7. 3. 1875 - 1957).Skozi Solkan je meseca septembra, na poti proti Gorici in Trstu, potoval avstrijski cesar Franc Jožef I.

Leta 1900
Petega avgusta je imela ustanovni občni zbor zadruga solkanskih mizarskih obrtnikov z uradnim imenom Mizarska zadruga v Gorici (Solkan), registrirana sodišču v Gorici 31. maja 1900. Zadruga je stopila leta 1912 v likvidacijski postopek. Njeno delo so nadaljevali mizarska produktivna zadruga (1921), zadruga mizarskih obrtnikov (C.A.M .) iz leta 1932, Združenje mizarskih obrtnikov (1945) in Zadruga mizarskih obrtnikov (1948).

Leta 1906
19. julija 1906 je bila odprta železniška proga Gorica-Jesenice Tega dne je skozi Solkan potoval avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Takrat dograjeni solkanski železniški most, preko katerega je vodila proga, je s v svetlim razponom glavnega loka v dolžini 85 m, postal prvi med kamnitimi železniškimi mostovi v svetu.

Leta 1915
Do 1918 Prva svetovna vojna. Solkan je bil skoraj do tal porušen. Prebivalstvo je bilo razseljeno. Avgusta 1916 so kraj zasedle italijanske čete, ki so se nato umaknile konec oktobra 1917.Italijanska okupacijska oblast se je v Solkan vrnila v začetku novembra 1918. Po rapalski pogodbi med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je Solkan pripadal Italiji in ji formalno pravno pripadal vse do uveljavitve pariške mirovne pogodbe (10. 2. 1947) 15. septembra 1947, ko je postal del ozemlja Ljudske republike Slovenije v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije.

Leta 1922
Na občinskih volitvah je januarja tega leta zmagala komunistična lista. Novi župan je postal Anton Poberaj. Z nastopom fašizma je bil župan zamenja s posebnim občinskim komisarjem.

Leta 1923
15. septembra je bil za škofa na Krku izvoljen dr. Josip Srebrnič (1876-1966), solkanski rojak.

Leta 1924
Na državnozborskih volitvah 15. maja 1924 je bil v rimski parlament na listi Komunistične stranke Italije izvoljen Jože Srebrnič. Pri plezanju v severni steni Triglava se je 11. avgusta smrtno ponesrečil dr. Klement Jug.

Leta 1938 - 1939
Počastitve 400-letnice svetogorske božje poti.

Leta 1939 - 1945
Druga svetovna vojna (1939-1945) in na narodnoosvobodilni boj (1941-1945). Zametki organiziranega narodnoosvobodilnega gibanja v Solkanu segajo v drugo polovico leta 1941. Me vojno je 61 Solkancev padlo v vrstah partizanske vojske, 25 zajetih borcev in aktivistov je umrlo v koncentracijskih v taboriščih, v italijanski vojski je umrl 12 krajanov, 9 je bilo civilnih žrtev in 7 krajanov je bilo obsojenih na smrt ali ubitih zaradi sodelovanja s protipartizansko stranjo.

Leta 1943
Ob kapitulaciji Italije so 9. septembra prišli v Solkan prvič slovenski partizani. Ta datum Krajevna skupnost Solkan slavi za svoj krajevni praznik.

Leta 1945
štiri dni po osvoboditvi Solkana (30. 4. 1945) je bil 4. maja izvoljen v Solkanu nov Krajevni narodnoosvobodilni odbor in Krajevni odbor OF.
20. avgusta ustanovljeno Prosvetno društvo "Jože Srebrnič."

Leta 1947
15. september. Solkan priključen k Jugoslaviji. Takrat je kraj gostil politične in upravne organe goriškega okraja vse dokler ni zmogla nastajajoča Nova Gorica prevzeti naloge centra. Solkan je z rastjo Nove Gorice postajal njen sestavni del in sicer najprej kot naselje (19. 4. 1952) in nato kot sestavni del naselja Nova Gorica ( 30. 6. 1955), kar je pomenilo, da je kraj uradno izgubil svoje ime.

Leta 1966
28. december. Na zboru volivcev v Solkanu so sprejeli sklep o ustanovitvi Krajevne skupnosti Solkan, ki je po enoletnih pripravah zaživela v začetku leta 1968.

Leta 1988
Po nekajletnih prizadevanjih je Skupščina občine Nova Gorica sprejela sklep, da Solkan znova postane naselje. Odločitev je bila Solkancem sporočena ob praznovanju krajevnega praznika.

Leta 1991
Solkan v samostojni slovenski državi. Kraj je sestavni del občine Nova Gorica in od leta 1994 dalje Mestne občine Nova Gorica.


Naselitev slovanov
Zgodovinski in prostorski razvoj Nove Gorice