Natisni

Sv. Štefan, zavetnik Solkana

Štefan

Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti

Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija

Sveti Štefan, diakon in prvi mučenec

Svetopisemski pisatelj Apostolskih del nam je zapustil eno najbolj pretresljivih zgodb o smrti prvega krščanskega mučenca. Bil je eden izmed sedmih diakonov, ki so jih apostoli s polaganjem rok posvetili in jim zaupali službo oznanjanja božje besede ter oskrbovanja miz. Bil je mož »na dobrem glasu, poln vere in Svetega Duha«. Bolj kot ostali se je odlikoval po modrosti in duhu, ki se mu nasprotniki niso mogli ustavljati, božja milost pa je po njem delala velike čudeže in čudovita znamenja. Kot sijajen govornik je s svojimi pridigami ter močno karizmo privlačil številne poslušalce in bil zato trn v peti nasprotnikom Jezusovega nauka. Po neki njegovi goreči pridigi se je tako vnela burna razprava: nekaj Judov se je začelo prepirati s Štefanom in ga obtoževati »žaljivega govorjenja zoper sveti kraj in zoper postavo«. Podobno kakor Jezusa so tudi njega odvlekli pred sodnika in veliki zbor, kjer so ga krive priče nenehno obtoževale. Štefan se je tako sijajno zagovarjal, da je njegov obraz kar zažarel. Sodnik, ki pogleda nanj ni prenesel, ga je brez nadaljnje razprave obsodil na smrt s kamenjanjem. Podivjana množica je Štefana po obsodbi gnala po Jeruzalemskih ulicah do predmestja in ga tam kamenjala do smrti. Po izročilu naj bi se to dogajalo v bližini Damaščanskih vrat. Pri kamenjanju je bil navzoč tudi Jud Savel, ki je takrat to dejanje še odobraval, kasneje pa je prav gotovo tudi ta dogodek pripomogel k njegovemu spreobrnjenju.

Ime: Izhaja iz latinskega imena Stephanus, kar pomeni »venec, krona«, predvsem »častni, zmagovalni venec«.

Rodil se je v istem času kot Jezus Kristus v Palestini,
umrl pa okoli leta 36 ali 37 v Jeruzalemu.

Družina: Izhajal naj bi iz judovske helenistične diaspore in se kasneje spreobrnil v krščanstvo.

Zavetnik: konj, konjarjev in kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; priprošnjik proti glavobolu, bolečinam zaradi želodčnih in ledvičnih kamnov; zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro.

Upodobitve: Najpogostejše so upodobitve njegovega kamenjanja. Vedno je upodobljen kot mlad diakon s kamni v gubah svoje obleke ali pa jih nosi na knjigi; oblečen je v amikt, albo in dalmatiko, v eni roki drži palmo, v drugi pa kamne.

Običaji: Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Cerkev na ta dan blagoslavlja sol, vodo in konje. Ponekod imajo darovanje s kipci konjev okrog oltarja za blagoslov pri živini, v Prekmurju pa hodijo po hišah koledniki.

Pregovori: Dež na štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. Če na štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.

Goduje: 26. decembra.

vir: Družina

Robert, Alberik in Štefan, ustanovitelji cistercijancev