Natisni

Zanimivosti

Solkansko narečje - sukenščina


Danes se sukenščina vse manj uporablja oziroma se preobraža. Narečje sodi v skupino primorskih narečij, ki proti severovzhodu prehajajo v rovtarsko narečje (Čepovan, Lokovci), proti zahodu v briško in druge obsoške govore, proti jugu in vzhodu pa v kraški in vipavski govor.
Vprašalnica KAJ se je na primer izgovarjala na dva načina: kot KI (briška in obsoška narečja) ali KEJ (vipavski in kraški dialekti).
Tipična je posebna izgovorjava črke G (fonetično y), nema izgovorjava vokala A (MČKA, MSLO, FONTNA za mačka, maslo, fontana).
Značilna je tudi uporaba soj (svoj) za njegov: "je šou na soj pogreb" ter nazaj za spet, ponovno: "Ona je nazaj rodila." Originalni govor vsebuje veliko besed, ki izvirajo iz italijanskega jezika (štikadent, žwejerin, kot'lca, bala, nona, žmorš ...), iz nemščine (cug, glih, tišler ...) in tudi furlanščine.


Zakaj se zeliščno žganje s Svete gore nad Solkanom imenuje Pokora?


Anekdota pravi, da je pater Martin ponujal obiskovalcem Svete gore zeliščno žganje, ki ga je sam pripravil in včasih koga hudomušno vprašal: “Ali znaš narediti križ?”. Ljudje so se začudeno spraševali, kaj to pomeni, pa je rekel: “Tale tekočina te bo spomnila, če ga morda ne znaš več.”

Pater Martin je žganje sam poimenoval Pokora. Pokora ni naprodaj, vsakdo pa, ki pride v samostan na Sveto goro jo lahko poskusi. Vzeti se sme le 20 kapljic, te so zdravilne in preprečujejo preobilno želodčno kislino. Uživamo pa jo lahko tudi kot aperitiv.

Pater Martin Perc je bil med leti 1962 – 1971 upravitelj bazilike na Sveti gori in samostanski gvardijan. Doma je bil s Kozjanskega, umrl pa je leta 1977 v Ljubljani. On je pripravil recept za zeliščno žganje in odlično je poznal moč zdravilnih rastlin s pobočja Skalnice, ki uspevajo le tu. Recept je kasneje zaupal bratu Rudiju Rudežu, ki je umrl leta 2000 na Sveti gori. A recepta naslednikom ni hotel izdati. Sobratje so iz odpadnih zdravilnih rož ugotovili, katera zelišča je uporabljal:

domači gorski pelin, ki raste le tod
rman
melisa
vrtna črna meta
divja meta
polaj – neke vrste meta
hermelika, ki so jo kasneje opustili.

Skrbno nabrane, zdrave in ekološko čiste mlade rastline damo v stekleno posodo, nanje nalijemo tropinovo žganje in pustimo vsaj nekaj tednov v kleti na enakomerni temperaturi. Ne dodajamo sladkorja.

Žganje Pokora se stekleniči v značilne steklenice, ki jih je opremil pater Bernard Goličnik. Na nalepki je ime Svetogorska pokora s sliko bazilike. Spodaj je Marijin monogram, rastlinski ornament in letnica vstekleničenja.

Pater Bernard Goličnik je uradni pridelovalec Pokore, alternativni ljubiteljski pa tudi pater Pavel Krajnik iz Benečije.

Po pripovedovanju patra Pavla Krajnika zapisali na TD Solkan.
V Solkanu, februarja 2005


Značilne solkanske jedi


Recepte je zbrala ga. Zavrtanik Marta.

FULJE

Sestavine:
30 dag tri dni starega kruha
malo masla
1 vanilijev sladkor
malo nageljnovih žbic, muškatnega oreška, pinjol, sladkorja, soli, limonino lupino, rozine
1 jajce
malo moke

Kruh zreži na kocke, jih precej poškropi z vodo, kjer se je kuhal pršut, dodaj pest moke, maslo zreži na koščke in dodaj vse ostale sestavine. Dobro premešaj in oblikuj ravne svaljke, jih povaljaj v moki in skuhaj v pršutovi vodi, da se dvignejo cca. 30 minut.


FRTALJA

Sestavine:
1 štruca starega kruha
6 jajc
bela moka, mleko po potrebi
3 velike pesti zelenjave: zeleni del koromača, srčno zelje, madrjalca, ozkolistni trpotec, pekoča kopriva, rman, pokalca, malo pelina, blede, špinačo, mlade liste čebule, česna, travniško kaduljo, petršilja, mete
lahko neprekajenca panceta

Očiščeno in drobno narezano zelenjavo in zelišča pocvremo na obeli. Posebej stepi jajca, dodaj zdrobljen in v mleku namočen kruh in pocvrta zelišča. Posoli, premešaj in vlij v vročo ponev z oljem. Večkrat obrni in peci cca. 30 minut.

Poezija o Solkanu

SOLKANSKI VODNJAK
(c) Tatjana Malec

Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski "fontani" že dolgo več ni.

Na Placu so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na fontano obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu Placa je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.

Mimo Proda bistra Soča valovi, z brzicami odteka.
skoz otroške dlani mi drsi blag spomin,
ves darežljiv v lepoti polj in ves ganljiv,
ko se skoz ožilje kraja rodna kri pretaka.

Nov vodnjak je v srce Solkana postavljen
ob starodavni most, da ljudem izpolnil bi želje,
sozvočje Soče, njenih zaobljub prastarih hotenje
s smislom izročila obljube kraja utemeljen.

Ko sončna luč obsije skalovje vrh Sabotina
in zašumi vodnjak v moje izžejane roke,
tedaj ves kraj v duši prijazno zaživi iz spomina,
v njegovih nedrih čutim le šumenje reke Soče.

Slišim mile zvoke vode, v njih zvenijo tišine kamna.
Hiše so razpotegnjene ob vrtovih Svetogorske ceste,
ki spominjajo mladenke na srečanja, kjer je stara kavarna,
nad "fontano" duh bedi, ki je zadnjo kapljo potočila. Zdaj veste,

da sredi Solkana komaj slišni curki božajo kraj,
ko tiho in vse tišje polzijo v dušo kakor žlahtna svila,
ptica selivka v njih je namočila kljun in svoja trudna krila
v ta svet miru, ko je nad vodnjakom sijal lunin mlaj.

Vse je s človekom, začeto postorjeno in končano.
Ti moj kraj in jaz, počasi oba dogoriva in se spremeniva,
a v krošnjah bo videti cvetove in rosne kaplje zelenila,
ki iz vodnjaka bodo hlapele mojo ljubezen dobrotljivo.