Natisni

Reka Soča

»Krasna si bistra hči planin«
Tako je to alpsko lepotico opeval še Simon Gregorčič, goriški slavček, v svoji pesmi »Soči«. In res je enkratna v svoji smaragdni obleki, ko živahno teče čez skale in si dolbe svojo pot proti morju. Za mnoge je Soča ena najlepših evropskih rek.



Dokumentarni film Trenutek reke (Il tempo del fiume), 6 delov
je nastal v produkciji goriškega Kinoateljeja ter s sofinanciranjem dežele
Furlanije – Julijske krajine.

"Na poti, ki jo Soča preteče od izvira do izliva, srečamo različne ljudi, ki imajo do te vode različen odnos, zato to ni film o reki, ampak film o našem odnosu do narave," sta o filmu povedali avtorici Nadja Velušček in Anja Medved.
"Tako reka kot film se v svojem bistvu povezujeta s pojmom minevanja.
Čas reke in čas filma je hkrati bežeč in statičen. Nikoli ne moremo dvakrat stopiti v isti film, čeprav ga lahko ustavimo in zavrtimo nazaj.
 Edini možni čas tako reke kot filma je nenehna sedanjost," sta še dodali.



Soča izvira v Trenti, v samem osrčju Julijskih Alp, teče po površju 136 km in nosi s seboj tone peska in mulja, ki ga v Italiji odloži preden se izlije v Jadransko morje, ustvarjajoč številne lagune in nasipe v svoji delti. Soča ohranja hudourniški tok na svoji poti, večkrat je primorana se stisniti v tesna korita in soteske.

Med izvirom in sotočjem s Tolminko je Soča razmerona neokrnjena in razglašena za naravni spomenik. Žal so v preostalem toku hidroelektrarne, industrijski obrati, cesta in železnica veliko pripomogli k uničenju prvobitosti te krasotice.

V Solkanu je reka zajezena s hidroelektrarno, zato je dolina za njo poplavljena v mirno jezero, na katerem je prijetno ribariti (čolni na motorni pogon niso dovoljeni). Pod elektrarno pa je Soča zopet močno živahna in deroča. Priljubljena je pri kajakaših, poleti pa predstavlja prijetno osvežitev. Tik pod elektrarno je levi breg Soče urejen in lahko dostopen, nad bregom stoji tudi prijetna restavracija s športnimi igrišči za tenih, odbojko, košarko in odbojko na mivki. Nekoliko naprej je ob starem jezu urejena nova kajakaška proga.

Žal se prenekateri ne zavedajo nevarnosti deroče in vrtinčaste vode, ki je, tudi v Solkanu, terjala že prenekatero življenje. Zato pri morebitnem kopanju ali plavanju priporočamo veliko previdnosti, najbolje se je spustiti v vodo ob spremstvu izkušenega domačina ali vodnika.

Dostop: Iz Nove Gorice do Solkana. Dostop je možen na dveh lokacijah: stari jez – v semaforiziranem križišču v Solkanu pri hotelu Sabotin zavijte levo in peljite do prvega odseka, ki vodi na desno (tik zraven manjšega parkirišča), nato peljite po poti naprej, čez železniški prehod in nato navzdol do makadamskega parkirišča. Pri Žogici – peljite se po glavni cesti skozi Solkan, mimo križišča za Goriška brda in v naslednjem križišču zavijte levo mimo pokopališča (na levi strani). Peljite naprej do naslednjega križišča in tam zavijte desno. Avto pustite na parkirišču.





Soči - Simon Gregorčič


Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!