Natisni

Sabotin

Sabotin, ta 609 m visok hrib, se dviga strmo nad Sočo in s svojo sosedo, Sveto goro, obvladuje Goriško ravnino kot kakšen varuh.

Njegov gorski greben je razpotegnjen v dinarski smeri in zapira pot po Soški dolini. Na zahodnem delu prehaja v Goriška brda, ki so bila dolga leta odrezana od krajev na Goriškem polju, dokler niso v 80.ih letih po osimskem sporazumu zgradili t.i. osimsko cesto, ki je delno speljana po italijanskem ozemlju, in novi, cestni solkanski most, ki je nazadnje premostil do tedaj neločljivo oviro – reko Sočo. Slovani so že ob svojem prihodu hrib baje poimenovali Samotin, ker ga je struga reke Soče ločila od svojih vrstnikov.

Vrh Sabotina je bil poseljen že od prazgodovine dalje, imel pa je pomembno vlogo tudi v kasnejših zgodovinskih obdobjih. Leta 1998 so z arhološkimi izkopavanji na območju svetega Valentina odkrili ostanke nekdanje Marijine cerkve iz 16. stoletja, natančneje gre za ostanke glavne ladje, zvonika, prezbiterija, zakristije in stopnišča. Zgodovinarji vedo povedati, da je bila v preteklosti na gori vsako nedeljo maša, tukaj pa je bila tudi romarska točka za bližnjo okolico. Kasneje je njeno mesto prevzela cerkev na Sveti gori. Cerkev na Sabotinu je bila porušena konec 18. stoletja, ostanke pa je uničila tudi prva svetovna vojna. Takrat je po pobočju Sabotina namreč potekala bojna črta Soške fronte, katere sledove lahko vidimo še danes v obliki ostankov zaščitnih jarkov ter številnih kaveren. Po prvi svetovni vojni so Italijani na Sabotinu uredili muzej, kjer si je še danes mogoče ogledati piramide, ki označujejo frontno linijo ob začetku bojev na Sabotinu v prvi svetovni vojni in številne kaverne. V objektu nekdanjega muzeja je danes planinska postojanka.

Za številne je privlačen in zanimiv tudi kamniti napis na pobočju Sabotina, ki mu daje razpoznavni pečat in je vir številnih polemik med domačini. Napis se je prvič pojavil v sedemdesetih letih kot »Naš Tito«, predvsem v zadnjem času pa je deležen številnih preoblikovanj, med drugim so ga spremenili v »Naš mir in »SLO«, danes pa ponovno kraljuje prvotni napis.

Nasvet: Avto je najbolje pustiti bodisi na urejenem parkirišču pred Solkanskim mostom ali na Osimski cesti, tik nad Solkanom, takoj za utrjenim ovinkom. Od tam vodijo kamnite stopnice.



Reka Soča

»Krasna si bistra hči planin« - Tako je to alpsko lepotico opeval še Simon Gregorčič, goriški slavček, v svoji pesmi »Soči«. In res je enkratna v svoji smaragdni obleki, ko živahno teče čez skale in si dolbe svojo pot proti morju. Za mnoge je Soča ena najlepših evropskih rek.
Soča izvira v Trenti, v samem osrčju Julijskih Alp, teče po površju 136 km in nosi s seboj tone peska in mulja, ki ga v Italiji odloži preden se izlije v Jadransko morje, ustvarjajoč številne lagune in nasipe v svoji delti. Soča ohranja hudourniški tok na svoji poti, večkrat je primorana se stisniti v tesna korita in soteske.

Med izvirom in sotočjem s Tolminko je Soča razmerona neokrnjena in razglašena za naravni spomenik. Žal so v preostalem toku hidroelektrarne, industrijski obrati, cesta in železnica veliko pripomogli k uničenju prvobitosti te krasotice.

V Solkanu je reka zajezena s hidroelektrarno, zato je dolina za njo poplavljena v mirno jezero, na katerem je prijetno ribariti (čolni na motorni pogon niso dovoljeni). Pod elektrarno pa je Soča zopet močno živahna in deroča. Priljubljena je pri kajakaših, poleti pa predstavlja prijetno osvežitev. Tik pod elektrarno je levi breg Soče urejen in lahko dostopen, nad bregom stoji tudi prijetna restavracija s športnimi igrišči za tenih, odbojko, košarko in odbojko na mivki. Nekoliko naprej je ob starem jezu urejena nova kajakaška proga.

Žal se prenekateri ne zavedajo nevarnosti deroče in vrtinčaste vode, ki je, tudi v Solkanu, terjala že prenekatero življenje. Zato pri morebitnem kopanju ali plavanju priporočamo veliko previdnosti, najbolje se je spustiti v vodo ob spremstvu izkušenega domačina ali vodnika.

Dostop: Iz Nove Gorice do Solkana. Dostop je možen na dveh lokacijah: stari jez – v semaforiziranem križišču v Solkanu pri hotelu Sabotin zavijte levo in peljite do prvega odseka, ki vodi na desno (tik zraven manjšega parkirišča), nato peljite po poti naprej, čez železniški prehod in nato navzdol do makadamskega parkirišča. Pri Žogici – peljite se po glavni cesti skozi Solkan, mimo križišča za Goriška brda in v naslednjem križišču zavijte levo mimo pokopališča (na levi strani). Peljite naprej do naslednjega križišča in tam zavijte desno. Avto pustite na parkirišču.

Solkanski izviri

Solkan leži ob vznožju hribov, zato ga je narava obdarila z mnogimi studenci pitne vode, ki danes predstavljajo naravno in kulturno dediščino kraja.
Žal so bili mnogi skozi desetletja zaradi gradbenih posegov prekinjeni in so se, ker je voda spremenila smer, izgubili, nekateri pa še danes bogatijo kraj. Studenci so bili vedno tesno povezani z življenjem solkanskega življa, tako revnih kmetov kot premožnega, tudi plemiškega stanu. V njih so solkanske žene prale perilo. O tem nam pričajo ohranjene fotografije iz časa pred prvo svetovno vojno. Pri studencih so se ljudje srečevali, iz korit so zajemali vodo, ki so jo rabili za kuho, otroci so lovili rake in še bi lahko naštevali.

Nekaj izvirov so nekdanji lastniki obzidali in so se ohranili do današnjih dni. Na severnem delu Solkana, ob Skalniški cesti stoji Palačev izvir. Ime sem mu podal zato, ker je nekoč oskrboval s pitno vodo bližnjo, v letih 1960-65 podrto, graščino-dvorec starim Solkancem poznan z imenom Palač. Vodovodni sistem je bil pozidan po vsej verjetnosti v 18. st. Iz ohranjenih pisnih virov je mogoče ugotoviti, da je leta 1785 vodovodni sistem dovajal vodo v kuhinjo dvorca, hkrati pa je voda služila kot dekorativni element, ker je napajala kamniti baročni vodnjak v graščinskem parku. V tem popisu se omenja več zbiralnikov in kanal s cevmi iz svinca, po katerih je tekla voda od izvira do graščinske kuhinje. Vodovodni sistem so lastniki graščine v stoletjih izpopolnjevali in dograjevali, tako, da je dobil v prvi polovici 19. st. dokončno podobo, ki se je z določenimi preureditvami v letih 1880., 1897 ohranila do današnjih dni. Danes vodovodni sistem še vedno deluje in oskrbuje s pitno vodo dve gospodinjstvi. Sistem obsega iz kamna zidano podzemno obokano zajetje kamor priteče voda iz zemeljske razpoke. Od tod odvečna voda odteka v potok, ostala pa se vodi po podzemnem cevovodu v bližnji vodni zbiralnik. Leta 2003 so ob gradnji solkanske obvoznice prvotni kamniti zbiralnik podrli, malo stran pa zgradili nov betonski in ga oblekli v kamen, tako, da ima zunanji izgled podoben prvotnemu. Del tega vodovodnega sistema je upodobil slikar Anton Gvajc (1865-1935) na platnu z naslovom Vodnjak v Solkanu (136 x 79 cm). Nastala je pred prvo svetovno vojno, ko je slikar učil risanje na srednjih šolah v Gorici. Sliko hrani slovenska vlada.

Leta 1700 so patri frančiškanski iz Svete Gore v brajdi solkanskega frančiškanskega hospica obzidali in uredili izvir v Zagradu. Na to spominja na prvotnem mestu ohranjeni latinski napis z velikimi črkami vklesanimi v kamnito preklado, ki se glasi: »OPUS FRATRUM MINORUM MONTISSANCTI SUB G.P.F.S.S.L.I. ANNO MDCC«. Goriški meščan druge polovice 19. st., Anton von Mailly je v svojih »Goriških spomenikih« zapisal, da so pod Sv. Katarino na lokaciji, ki nosi ime Zagrad, ponoči na Silvestrovo k studencu hodila solkanska dekleta, da bi na gladini vode ugledala obraz bodočega ženina. Čistost vode potrjujejo v njej živeči raki. Če ob poletnih večerih svetiš v vodo lahko ugledaš kakšnega kako se počasi premika po dnu velikega korita. Studenec je lahko prijetna točka postanka in oddiha za mnoge, ki so namenjeni na vrh Sv. Katarine.
V kratki bodočnosti morda grozi studencu izginotje. Pod hribom gradijo predor, ki je del solkanske obvoznice, kar lahko povzroči pretrganje žile. To bi bila boleča izguba za bližnjo okolico in cel Solkan. Le upamo lahko, da do tega ne bo prišlo.

Če se od izvira v Zagradu napotimo po poti, ki vodi na Sv. Katarino naletimo po nekaj sto metrih na tretji obzidan izvir imenovan Supot. Tudi ta je zanimiv, nahaja se tik ob poti. Nekoč naj bi oskrboval posest pl. Bartolomejev.

Ob poti za solkansko cerkvijo teče potok imenovan Pahara. Od hiš za cerkvijo naprej, ponikne v podzemlje, kjer teče pod trgom Plenčiča in Jožeta Srebrniča in se nato izliva v Sočo. V bližini hidroelektrarne po Soški dolini so še trije zanimivi potoki.

besedilo prispeval: Jernej Vidmar